Rodila se je kot Catherine Fabienne Dorléac v okupiranem Parizu, igralski talent pa ji je bil, kakor se reče, položen že v zibelko: njen oče Maurice Dorléac je bil filmski in gledališki igralec, ugledna umetnica je bila tudi njena mati Renée Simonot, dolgoletna prvakinja slovitega pariškega gledališča Odéon (umrla je lani v starosti 109 let). Njena starejša polsestra Danielle ter obe sestri, leto in pol starejša Françoise in tri leta mlajša Sylvie, so se prav tako že v mladosti posvetile igralstvu – kljub temu pa Catherine, ki je sčasoma prevzela materin dekliški priimek prav zato, da je ne bi zamenjevali s sestrami, na začetku ni razmišljala o igralski karieri. »Bila sem še mlada in niti nisem vedela, kaj bi si pravzaprav želela početi v življenju, bila pa sem tudi bolj sanjave sorte,« je priznala nekoč. Obiskovala je zasebne katoliške šole, svojo vzgojo pa je opisala kot meščansko.
Prvič je v filmu nastopila na pragu najstniških let, ko je – enako kot sestra Sylvie – odigrala manjšo vlogo v komediji Dijakinje (Les Collégiennes), resneje pa se je igri posvetila na prelomu v 60. leta, ko je ustvarila več opaznih filmskih vlog, med drugim tudi v filmu Pregreha in krepost (Le vice et la vertu, 1963), ki ga je zrežiral njen takratni partner, razvpiti Roger Vadim; ta je pred tem s filmom In bog je ustvaril žensko (1956) med zvezde že povzdignil svojo prvo ženo Brigitte Bardot. Zveza z Vadimom je trajala tri leta, v tem času pa se jima je rodil sin Christian (1963), ki je prav tako postal igralec. Pravi prelom je prišel s filmom Cherbourški dežniki (1964), ki ga je zrežiral Jacques Demy. Romantični muzikal, v katerem je odigrala glavno junakinjo Geneviève, je postal uspešnica, osvojil zlato palmo na festivalu v Cannesu ter prejel pet nominacij za oskarja, Catherine Deneuve pa se je z njim prebila med vodilna imena francoskega filma; takrat se je tudi dokončno odločila, da bo ostala v igralskem poklicu.
Usodnost ledene lepotice
Sledilo je več uspešnih filmov, v katerih je praviloma igrala hladne, zagonetne lepotice, kot denimo v psihološki grozljivki Gnus (1965) režiserja Romana Polanskega, z zlatim levom nagrajeni Lepotici dneva (1967) znamenitega filmarja Luisa Buñuela ali romantični drami Sirena z Misisipija (1969) v režiji Françoisa Truffauta. Ti še danes spadajo med njene najbolj znane filme, četudi jih sama nikoli ni pretirano postavljala v ospredje. »Gotovo so bili to pomembni filmi – vendar mislim, da sem tudi pozneje posnela veliko pomembnih filmov,« je suho povedala v enem izmed številnih pogovorov. V intervjujih je bila praviloma zgovorna, toda hkrati zadržana na precej podoben način kot njene filmske junakinje. »Toliko intervjujev sem dala, spraševali so me vse mogoče, o smislu življenja, o položaju žensk, le redko pa o tistem, kar naj bi bil glavni razlog za pogovor – torej o tem ali onem filmu,« je nekoč zavzdihnila s tisto nekam odsotno ravnodušnostjo, zaradi katere si je na platnih prislužila vzdevek »ledena kraljica«. V resnici so mnogi menili, da med njeno osebnostjo in njenimi vlogami ni izrazitejše razlike – česar ni nikdar neposredno komentirala. »Predvsem se trudim, da ne razmišljam o tem, da igram neki lik; preprosto se obnašam, kot da sem v resnici ta oseba,« je nekoč jedrnato pojasnila svoj igralski pristop, zaznamovan s tenkočutnim minimalizmom. »In mislim tudi, da gledalcu ni treba pokazati ter povedati čisto vsega – bolj zanimivo je, če mu pustiš, da si podobo o nekem liku oblikuje sam.«
Ravno tako ni nikoli marala kaj dosti razpredati o svojem zasebnem življenju, ki je bilo precej razgibano. Na vztrajna vrtanja rumenega tiska se je znala odzvati v svojem slogu: »Ženska mora biti inteligentna, očarljiva, prijazna, imeti mora tudi smisel za humor – in prav take lastnosti pričakujem od moškega.« Poročena je bila sicer le enkrat in še to krajši čas, v drugi polovici 60. let z britanskim fotografom Davidom Baileyjem; pozneje je bila štiri leta v zvezi z italijanskim igralcem Marcellom Mastroiannijem (s katerim ima hčer Chiaro, tudi igralko), zatem je bila v bolj ali manj tesnih odnosih še s številnimi (so)igralci (med njimi so bili denimo Clint Eastwood, Franco Nero in Burt Reynolds) ter režiserji (poleg že omenjenih Vadima, Polanskega in Truffauta), a tudi s slavnim pevcem Sergom Gainsbourgom, ki je napisal skladbe za njen edini celovečerni glasbeni album. Njena zadnja (znana) daljša ljubezen je bil novinar in poslovnež Pierre Lescure, s katerim sta se razšla leta 1991, a ostala v prijateljskih odnosih.
Neposredna in odločna
V nadaljevanju svoje umetniške poti je nanizala precej raznovrstne tipe vlog – igrala je tako v dramah kot tudi v kriminalkah in romantičnih komedijah, v erotični grozljivki Lakota (1983) je bila celo biseksualna vampirka. Na prehodu v 70. leta je občasno snemala tudi v Hollywoodu, vendar je ameriško filmsko okolje ni zares privlačilo. »Tam ni tistih pravih vlog za francosko igralko,« je bila neposredna. »V ZDA je pomembno samo to, da film prinese čim več denarja.« Bolj kakor po njenih igralskih dosežkih so jo zato v Ameriki poznali po njenem videzu – bila je obraz parfuma Chanel št. 5 (in prav po zaslugi njenega šarma je njegova prodaja onkraj luže ob koncu 70. let skokovito narasla), sodelovala je tudi pri oglaševanju številnih drugih prestižnih modnih znamk. V Evropi je medtem že dolgo uživala status filmske ikone, postopoma so se začele nabirati tudi nagrade; leta 1981 je dobila svojo prvo nagrado césar za glavno žensko vlogo v Truffautovi zgodovinski drami Zadnji metro (ob njej je zaigral Gérard Depardieu), drugi césar je prišel dobro desetletje pozneje za vlogo lastnice plantaže v filmu Indokina (1992, režija Régis Wargnier), s katero je bila nominirana tudi za oskarja za najboljšo igralko.
S skorajda nezmanjšanim ritmom snema še danes, enako neumorna pa ostaja pri svojem družbenem delovanju – že leta 1971 je bila med podpisnicami slavnega Manifesta 343, s katerim so Francozinje zahtevale legalizacijo umetne prekinitve nosečnosti in brezplačno kontracepcijo, že dolgo se bori za odpravo smrtne kazni po svetu ter podpira številne humanitarne organizacije. Med vrsto pozivov, ki se jim je pridružila, pa je v zadnjem času najbolj odmevalo odprto pismo stotine francoskih umetnic in znanstvenic, ki so na začetku leta 2018 zapisale, da se je gibanje #MeToo izrodilo v navaden lov na čarovnice, ki spominja na puritanstvo. Po kritikah, ki jih je bila zaradi tega deležna, se je opravičila vsem žrtvam spolnega nasilja, ki so se zaradi pisma počutile napadene – a dodala, da v njem ni bilo »ničesar, kar bi hotelo opravičevati tovrstne zlorabe«.
