Jamhad

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jamhad
Halab
okoli 1810 pr. n. št.–okoli 1517 pr. n. št.
Jamhad v njegovem največjem obsegu okoli 1752 pr. n. št.
Jamhad v njegovem največjem obsegu okoli 1752 pr. n. št.
Glavno mestoHalab
Skupni jezikiamorejščina
Religija
starodavno levantinsko mnogoboštvo s Hadadom kot najvišjim bogom[1]
Vladaabsolutna monarhija
kralj, veliki kralj[2][3] 
• okoli 1810 pr. n. št. – okoli 1780 pr. n. št.
Sumu-Epuh
• okoli 1780 pr. n. št. – okoli 1764 pr. n. št.
Jarim-Lim I.
• sredina 16. stoletja pr. n. št. – okoli 1524 pr. n. št.
Ilim-Ilima I.
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
okoli 1810 pr. n. št.
• ukinitev
okoli 1517 pr. n. št.
Površina
1750 pr. n. št. št.[2]43000 km2
+
Predhodnice		 Naslednice
Ebla
Mitani Kraljevi pečat Šauštatarja Mitanskega
Danes del

Jamhad je bil staroveško semitsko kraljestvo s središčem v Halabu (Alep), Sirija.

Ustanovljeno je bilo proti koncu 19. stoletja pr. n. št. V njem so vladali kralji iz Jamhadske dinastije in svoje kraljestvo širili z vojsko in diplomacijo. Kraljstvo se je od ustanovitve uspešno upiralo agresiji svojih sosedov Marija, Katne in Asirije in med vladanjem Jarim-Lima I. sredi 18. stoletja pr. n. št. postalo najmočnejše sirsko kraljestvo svojega časa. Sredi 18. stoletja pr. n. št. je neposredno ali preko vazalov obvladovalo večino Sirije, razen njenega južnega dela. Skoraj stoletje in pol je obvladovalo severno, severozahodno in vzhodno Sirijo in imelo vpliv na majhna kraljestva v Mezopotamiji in na meji z Elamom. Kraljestvo so sčasoma uničili Hetiti, v 16. stoletju pr. n. št. pa so ga k svojemu kraljestvu priključili Mitanci.

Prebivalci so bili večinoma Amoriti s tipično sirsko kulturo bronaste dobe. V Jamhadu je bilo tudi veliko Huritov, ki so s svojo kulturo vplivali na kulturo Amoritov. Jamhad je nadziral široko mrežo trgovskih poti in bil vrata med vzhodno Iransko planoto na vzhodu in egejsko regijo na zahodu. Prebivalci so častili tradicionalna severozahodna semitska božanstva. Prestolnico Halab so imeli za najsvetejše sirsko mesto in središče čaščenja Hadada, najvišjega božanstva v severni Siriji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Arheologi so do zdaj izkopali samo majhen del Halaba, ker ni bil v svoji dolgi zgodovini nikoli zapuščen in na njem stoji sodobno mesto.[4] Večina znanja o Jamhadu zato prihaja s tablic, odkritih v Alalahu in Mariju.[5]

Ustanovitev[uredi | uredi kodo]

Ime Jamhad je bilo verjetno ime amoritskega plemena in se zdaj uporablja kot sopomenka za Halab, kadar se nanaša na kraljestvo.[2][6][7] Mesto Halab je bilo versko središče v severni Siriji in je bilo kot Ha-lam[8] omenjeno kot vazal Eblaitskega imperija, ki je sredi 3. tisočletja pr. n. št. nadziral večji del Sirije.[9] Slava Halaba kot svetega mesta je prispevala k njegovi poznejši pomembnosti.[10][11] Glavni mestni tempelj je bil posvečen bogu nevihte Hadadu[12] in se je imenoval "Hadadovo mesto".[10]

Imeni Halab in Jamhad sta prvič pojavili v starobabilonskem obdobju.[6] Odkrili so ju na valjastem pečatniku prvega jamhadskega kralja Sumu-Epuha (vladal okoli 1810-1780 pr. n. št.),[13] Na pečatu sta bila omenjena tudi Halalah in Tuba.[14][15] Sumu-Epuh je utrdil kraljestvo in užival dinastično zavezništvo Jahdun-Lima Marijskega proti Asiriji.[16] Jahdun-Lim se je kasneje obrnil proti njemu in ogrozil njegovo kraljestvo.[17] Jamhadski kralj je podprl jaminitska plemena in sklenil zavezništva proti marijskemu kralju z drugimi sirskimi državami, vključno z Uršujem, Hasumom in Karkemišem.[18][19] Marijski kralj je porazil svoje nasprotnike,[20] potem pa ga je ubil njegov sin Sumu-Jaman.[21]

Rivalstvo z Asirijo in širitev kraljestva[uredi | uredi kodo]

Pravniški dokument Nimki-Epuha Jamhadskega, poslan kralju Alalaha

Vzpon asirskega kralja Šamši-Adada I. se je za Jamhad izkazal za nevarnejšega od Marija. Asirski kralj je bil ambiciozen osvajalec, ki je želel zavladati celi Mezopotamiji in Levantu in se je imenovati "kralj sveta".[22] Šamši-Adad je s sklenitvijo zavezništev s Karkemišem, Hasumom in Uršujem na severu in osvojitvijo Marija na vzhodu z vseh strani obdal Jamhad. Poraženi kralj Marija Zimri-Lim je pobegnil na Sumu-Epuhov dvor, kjer je bil kot legitimni dedič Marija in mogoči zaveznik proti Asiriji toplo sprejet.[21]

Najbolj nevarno je bilo Šamši-Adadovo zavezništvo s Katno, katere kralj Iši-Adu je postal asirski agent na jamhadskih mejah in poročil svojo hčerko s Šamši-Adadovim sinom Jasmah-Adadom. Slednjega je oče imenoval za kralja Marija.[23] Sumu-Epuh je bil v vojni s Šamši-Adadom ubit. Nasledil ga je sin Jarim-Lim I.,[24] ki je utrdil kraljestvo in iz njega ustvaril najmočnejše kraljestvo v Siriji in severni Mezopotamiji.[1][25][26]

Jarim-Lim je sam in s svojima zaveznikoma Hamurabijem Babilonskim in Ibal-pi-elom II. Ešnunskim obkolil Šamši-Adadovo kraljestvo[27] in nato leta 1777 pr. n. št. prodrl proti vzhodu, osvojil Tutul in za njegovega guvernerja imenoval Zimri-Lima.[27] Asirski kralj je naslednje leto umrl.[27] Jarim-Lim je poslal v Mari vojsko pod Zimri-Limovim poveljstvom, da bi obnovil prestol svojih prednikov in hkrati postal vazal Jarim-Limov vazal.[27] Zavezništvo so utrdili z dinastično poroko novega marijskega kralja z Jarim-Limovo hčerko Šibtu.[28]

Jarim-Lim je naslednja leta širil svoje kraljestvo in na severu dosegel Mammo.[29] Sirske mestne države je pokoril s sklepanjem zavezništev ali s silo. Njegovi vazali so postali Mamma, Ebla in Ugarit,[2][30] Katna pa je ostala neodvisna, vendar je po smrti svojega zaveznika Šamši-Adada I. sklenila mir z Jamhadom.[23]

Vzorec Jarim-Limove diplomacije in vojne politike je razviden iz zapisa na tablici, poslani kralju Derja v južni Mezopotamiji, na kateri je tudi vojna napoved Derju in njegovemu sosedu Diniktumu.[31] Na tablici je omenjenih 500 jamhadskih vojaških ladij, ki naj bi jih Jarim-Lim za dvanajst let namestil v Diniktumu, in vojaška podpora Derju, ki naj bi trajala petnajst let.[31] Jamhad je po teh Jarim-Limovih dosežkih dobil status "velikega kraljestva", on sam pa je postal "veliki kralj".[2][23]

Jarim-Lima I. je nasledil njegov sin Hamurabi I., ki je vladal relativno mirno.[27] Karkemiš je prisilil, da se mu je uklonil,[27] in poslal svoje vojake na pomoč Hamurabiju Babilonskemu proti Larsi in Elamu.[32] Zavezništvo z Babilonom se je končalo, ko je babilonski kralj izropal in uničil Mari.[23] Jamhada ni napadel in odnosi med kraljestvoma so se kasneje umirili.[23] Vakuum moči, ki ga je povzročil padec Marija, je odprl pot Hamurabijevemu širkenju Jamhada proti vzhodu v gornje porečje Haburja. Šubat-Enlil je postal njegov vazal.[33]

Hamurabija I. je nasledil njegov sin Aba-El I. Med njegovim vladanjem se je zgodil upor v mestu Irridu, ki je bil pod oblastju Aba-Elovega brata Jarim-Lima.[34] Kralj se je na upor odzval z uničenjem Irriduja. Bratu je kot nadomestili prepustil prestol v Alalahu in s tem ustvaril stransko vejo dinastije.[34]

Upadanje in konec[uredi | uredi kodo]

Glava boga, odkrita pri Džabuku (okoli 1600 pr. n. št.)[35]

Vladavine naslednikov Aba-Ela I. so slabo dokumentirane.[34] Od vladavine Jarim-Lima III. je začela moč kraljestva slabeti zaradi notranjih nesoglasij.[36][37] Jarim-Lim III. je vladal v šibkem kraljestvu. Nadoblast v Katni mu je uspelo obdržati,[34] medtem ko se je Alalah osamosvojil pod samooklicanim kraljem Amitakumom.[36] Kralj Jamhada je kljub nazadovanju ostal najmočnejši kralj sirskih držav. Hetiti so ga še vedno naslavljali "veliki kralj"[26] in ga na diplomatski ravni enačili s svojim kraljem.[38]

Vzpon hetitskega kraljestva na severu je za Jamhad pomenil veliko grožnjo.[39] Jarim-Lim III. in njegov naslednik Hamurabi III. sta vzdržala pritisk hetitskega kralja Hatušilija I. s sklepanjem zavezništev s huritskimi kneževinami,[34] potem pa se je Hatušili odločil, da ne bo napadel Halaba in je začel osvajati Jamhadove vazale in zaveznike. V kampanjah proti Siriji je v drugem letu svojega vladanja leta 1650 pr. n. št. (srednja kronologija) ali malo pozneje najprej osvojil Alalah[40][41] in nato napadel Hurite v Uršu severovzhodno od Halaba. Huriti so bili kljub podpori Karkemiša in Halaba premagani.[42] Hetitski kralj je za njimi v šestem letu sirske vojne pri gori Atalur[43] premagal še jamhadsko vojsko in opustošil Hasum in več drugih huritskih mest.[40] Hatušili I. je nazadnje napadel še Halab. Napad se je končal s porazom. Hetitski kralj je bil v napadu ranjen in zaradi ran okoli leta 1620 pr. n. št. umrl.[44][45] Hatušilijeva vojna je znatno oslabila Jamhad. Njegov status se upadel in vladar se ni več naslavljal z "veliki kralj".[46]

Hetitski prestol je nasledil Hatušilijev vnuk Muršili I., ki je okoli leta 1600 pr. n. št. premagal in uničil Jamhad kot glavno silo v Levantu.[47] Muršili je zatem napadel Babilon in ga izropal in bil na povratku v Hatušo umorjen. Po njegovi smrti je njegovo Hetitsko cesarstvo razpadlo.[48] Halab je bil obnovljen in kraljestvo se je razširilo in ponovno posedovalo tudi Halalah.[49] V obnovljenem kraljestvu so vladali kralji, znani samo po imenih. Prvi je bil Sara-El, ki bi lahko bil sin Jarim-Lima III.[50] Zadnji kralj dinastije je bil Ilim-Ilima I.,[51] čigar vladavina se je končala leta 1524 pr. n. št. s smrtjo v uporu, ki ga je sprožil mitanski kralj Paršatatar in priključil Halab k svojemu kraljestvu.[52][53] Sedem let po osvojitvi Alalaha je Idrimi sklenil mir z Mitanijem in dobil status vazala.[54] Pod njegovo oblast je prišel tudi Halab. Za sedež dinastije je kljub temu izbral Alalah in privzel naslov "kralj Halaba". Raba imena Jamhad se je s tem končala.[55]

Kralji Jamhada[uredi | uredi kodo]

Datumi so približni in skladni srednjo kronologijo.[56]

Pečat Aba-Ela I.
Pečat Nikmi-Epuha
Kralj Vladanje Naslov Sorodstvo s predhodnikom
Sumu-Epuh okoli 1810 pr. n. št. – okoli 1780 pr. n. št. Kralj
Jarim-Lim I. okoli 1780 pr. n. št. – okoli 1764 pr. n. št. Veliki kralj Sin.[57]
Hamurabi I. okoli 1764 pr. n. št. – okoli 1750 pr. n. št. Veliki kralj Sin.[58]
Aba-El I. okoli 1750 pr. n. št. – okoli 1720 pr. n. št. Veliki kralj Sin.[59]
Jarim-Lim II. okoli 1720 pr. n. št. – okoli 1700 pr. n. št. Veliki kralj Sin.[60]
Nikmi-Epuh okoli 1700 pr. n. št. – okoli 1675 pr. n. št. Veliki kralj Sin.[61]
Irkabtum okoli 1675 pr. n. št.– Mid-17th century pr. n. št. Veliki kralj Sin.[62]
Hamurabi II. sredina 17. stoletja pr. n. št. Veliki kralj Verjetno brat.[63]
Jarim-Lim III. Mid-17th century pr. n. št. – okoli 1625 pr. n. št. Veliki kralj Irkabtumov braz.[64]
Hamurabi III. okoli 1625 pr. n. št. – okoli 1600 pr. n. št. Kralj Sin.[65]
Sara-El zgodnje 16. stoletje pr. n. št. Kralj Verjetno sin Jarim-Lima III.[66]
Aba-El II. sredina 16. stoletja pr. n. št. Kralj Sin.[66]
Ilim-Ilimma I. okoli 1524 pr. n. št. – okoli 1517 pr. n. št. Kralj Verjetno sin.[67]

Prebivalci in kultura[uredi | uredi kodo]

Pečat Aba-Ela II.: čaša, ki jo je običajno držalo božanstvo, je zamenjana z egipčanskim ankom

Prebivalci Jamhada so bili Amoriti in govorili amorejski jezik. Jamdad je bil pod manjšim mezopotamskim, egipčanskim in egejskim vplivom,[55][68] a je kljub temu pripadal predvsem sirski kulturi srednje bronaste dobe.[69] Kultura je značilno vplivala na arhitekturo in funkcije templjev, ki so bili večinoma kultni, medtem ko je bila politična oblast v kraljevi palači. Takšna delitev moči je bila v nasprotju s pomembno politično vlogo templjev v Mezopotamiji.[69]

Ker glavno mesto Halab ni izkopano, arhitekturo kraljestva arheološko najbolje predstavlja mesto Alalah,[70] ki je bilo podrejeno Halabu in mu je vladal kralj iz jamhadske kraljeve hiše.[71]

Amoriti so na splošno gradili velike palače, arhitekturno podobne starimi palačami iz babilonske dobe. Imele so velika notranja dvorišča, prestolne dvorane, tlakovana tla, kanalizacijo in ometane stene, kar kaže, da so jih gradili mojstri.[72] Nekaj značilnosti kaže, da so dodelane prizore na stenah palač v Alalahu naslikali egejski minojski umetniki.[72]

Pečati jamhadskih kraljev so imeli značilno sirsko ikonografijo, ki je dajala prednost sirskim bogovom. Egipčanski vpliv je bil minimalen in omejen na ank, ki ga ni mogoče razlagati kot posnemanje egipčanskih ritualov, temveč zgolj kot nadomestek čaše, ki so jo sicer nosila sirska božanstva.[73]

Jamhad je imel svoj slog oblačenja, imenovan jamhadski slog, ki je po poroki Jarim-limove hčerke Šibtu z marijskim Kraljem Zimri-Limom postal priljubljen tudi v Mariju.[74]

Po padcu Akadskega cesarstva so se začeli v mestu in okolici naseljevati Huriti.[75] in do okoli 1725 pr. n. št. postali znaten del prebivalstva.[76] S seboj so prinesli tudi svojo kulturo in religijo, kar dokazuje nekaj verskih praznovanj s huritskimi imeni.[77]

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Lega Halaba je vedno pomembno vplivala na njegov sloves gospodarskega središča.[78] Jamhadsko gospodarstvo je temeljilo na trgovanju z Iranom, Mezopotamijo, Ciprom in Anatolijo.[79] Glavni pristanišči na Evfratu sta bili bližnji Emar[23][80] in Alalah, ki je bil bliže Sredozemskemu morju.[14]

Ukrepi Jarim-Lima I. in njegovo zavezništvo z Babilonom so se izkazali za življenjsko pomembne za gospodarstvo kraljestva, saj so zagotovili trgovino med Mezopotamijo in severno Sirijo, kralj Marija pa je varoval karavanske poti med Perzijskim zalivom in Anatolijo.[81] Emar je privabil številne babilonske trgovce, da so se priselili v mesto in trajno vplivali na obliko lokalnih in mednarodnih pisnih sporazumov. Besedila tako imenovanega sirskega tipa iz Emarja so še v 14. stoletju pr. n. št. imela izrazite babilonske značilnosti.[81]

Jamhad je postal središče trgovanja z bakrom, ki so ga uvažali verjetno iz Anatolije in Cipra.[82] Babilonska invazija na Mari je negativno vplivala na trgovanje med obema kraljestvoma,[81] ker so karavanske poti brez zaščite Marija postale nevarne.[81] Babilonski kralj Samsu-iluna je zato za njihovo zaščito v dolini Evfrata zgradil niz trdnjav in ustanovil kolonije plačancev, znane kot "kasitske hiše".[81] Kolonije so se kasneje razvile v delno neodvisne države, ki so se vojskovale z babilonskim kraljem Ami-Saduko in začasno prekinile trgovanje.[81]

Vera[uredi | uredi kodo]

Hadadov tempelj v alepski citadeli

Prebivalci Jamhada so prakticirali amoritsko vero[83] in častili predvsem severozahodna semitska božanstva. Najpomembnejša med njimi je bila Dagon, ki je veljal za očeta bogov,[84] v Hadadu pa je bil najpomembnejše božanstvo in glava panteona.[85] Hadada kot boga nevihte so začeli častiti sredi 3. tisočletja pr. n. št.[85] Njegov glavni tempelj je bil na hribu s citadelo v središču mesta in bil v rabi od 24. stoletja pr. n. št.[86] do najmanj 9. stoletja pr. n. št.[87]

Eden od vladarjevih naslovov se je glasil "ljubljenec Hadada".[85][88] Hadad je bil tudi zavetnik kraljestva. Njegovo ime je bilo vključeno v vse pogodbe in se uporabljalo kot grožnja drugim kraljestvom[89] in v vojnih napovedih.[90]

Z naraščanjem deleža huritskega prebivalstva so rasli tudi huritski verski vplivi in nekatera njihova božanstva so našla prostor v jamhadskem panteonu.[91] Kralj Aba-El I. je v enem od besedil omenil, da je dobil podporo huritske boginje Hebat, žene glavnega huritskega božanstva Tešuba.[91] Huriti so kasneje začeli enačiti Tešuba s Hadadom in Tešub je prevzel Hadadovo mesto halabskega boga nevihte.[92]

Poleg splošnih bogov so imeli kralji tudi "glavnega boga", ki je imel intimno zvezo s častilcem. Kralj Jarim-Lim I. je Hadada opisal kot boga države, mezopotamskega boga Sina pa kot "boga svoje glave". Podobno se je obnašal tudi njegov sin Hamurabi I.[93]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Dalley 2002, str. 44.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Astour 1981, str. 7.
  3. ↑ Hamblin 2006, str. 257.
  4. ↑ Pioske 2015, str. 188.
  5. ↑ Grabbe 2007, str. 58.
  6. ↑ 6,0 6,1 Hawkins 2000, str. 388.
  7. ↑ Pfälzner 2012, str. 781.
  8. ↑ Archi 1994, str. 250.
  9. ↑ Hamblin 2006, str. 242.
  10. ↑ 10,0 10,1 Feliu 2003, str. 192.
  11. ↑ Oldenburg 1969, str. 65.
  12. ↑ Bryce 2014, str. 111.
  13. ↑ Frayne 1990, str. 780.
  14. ↑ 14,0 14,1 Miller 1995, str. 10.
  15. ↑ Schwartz 2010, str. 376.
  16. ↑ Liverani 2013, str. 225, 226.
  17. ↑ Wossink 2009, p. 128.
  18. ↑ Sasson 1969, str. 45.
  19. ↑ Wu 1994, str. 131.
  20. ↑ Frayne 1990, str. 606.
  21. ↑ 21,0 21,1 Pitard 2001, str. 39.
  22. ↑ Schwartz 2013, str. 9.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 23,4 23,5 Liverani 2013, str. 234.
  24. ↑ Bryce 2009, str. 773.
  25. ↑ Matthiae 2003, str. 383.
  26. ↑ 26,0 26,1 Pitard 2001, str. 40.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 27,4 27,5 Hamblin 2006, str. 259.
  28. ↑ Charpin 2011, str. 257.
  29. ↑ Dodd 2007, str. 210.
  30. ↑ Thuesen 2000, str. 61.
  31. ↑ 31,0 31,1 Sasson 1969, str. 2.
  32. ↑ Charpin 2010, str. 102.
  33. ↑ Lauinger 2015, str. 6.
  34. ↑ 34,0 34,1 34,2 34,3 34,4 Hamblin 2006, str. 260.
  35. ↑ Claire 2017.
  36. ↑ 36,0 36,1 Wiseman 1967, str. 121.
  37. ↑ Miller 1995, str. 12.
  38. ↑ Hamblin 2006, str. 258.
  39. ↑ Bryce 2014, str. 27.
  40. ↑ 40,0 40,1 Liverani 2013, str. 260.
  41. ↑ Collon 1995, str. 97.
  42. ↑ Hamblin 2006, str. 298, 299.
  43. ↑ Bryce 1999, str. 83.
  44. ↑ Bryce 2014, str. 29.
  45. ↑ Burney 2004, str. 107.
  46. ↑ Bryce 1999, str. 152.
  47. ↑ Hamblin 2006, str. 260.
  48. ↑ Payne 2012, str. 3.
  49. ↑ Bryce 1999, str. 126.
  50. ↑ Astour 1969, str. 382.
  51. ↑ Drower 1973, str. 433.
  52. ↑ Collon 1995, str. 109.
  53. ↑ Astour 1989, str. 92.
  54. ↑ Podany 2010, str. 136.
  55. ↑ 55,0 55,1 Astour 1981, str. 9.
  56. ↑ Hamblin 2006, str. 258.
  57. ↑ Liverani 2013, str. 234.
  58. ↑ Frayne 1990, str. 783.
  59. ↑ Teissier 1996, str. 28.
  60. ↑ Frayne 1990, str. 788.
  61. ↑ Frayne 1990, str. 792.
  62. ↑ Teissier 1996, str. 26.
  63. ↑ van Soldt 2000, str. 106.
  64. ↑ Frayne 1990, str. 795.
  65. ↑ van Soldt 2000, str. 107.
  66. ↑ 66,0 66,1 Astour 1969, str. 382.
  67. ↑ Astour 1989, str. 19.
  68. ↑ Frayne 1990, str. 783.
  69. ↑ 69,0 69,1 Teissier 1996, str. 28.
  70. ↑ Frayne 1990, str. 788.
  71. ↑ Frayne 1990, str. 792.
  72. ↑ 72,0 72,1 Teissier 1996, str. 26.
  73. ↑ van Soldt 2000, str. 106.
  74. ↑ Frayne 1990, str. 795.
  75. ↑ van Soldt 2000, str. 107.
  76. ↑ Astour 1989, str. 19.
  77. ↑ Schwartz 2013, str. 3.
  78. ↑ Schwartz 2013, str. 10.
  79. ↑ Liverani 2013, str. 232.
  80. ↑ Feldman 2007, str. 55.
  81. ↑ 81,0 81,1 81,2 81,3 81,4 81,5 van Soldt 2000, str. 109.
  82. ↑ Burke 2013, str. 409.
  83. ↑ Foster 2009, str. 148.
  84. ↑ Fleming 2000, str. 90.
  85. ↑ 85,0 85,1 85,2 Taracha 2009, str. 121.
  86. ↑ Gonnella 2006, str. 166.
  87. ↑ Gonnella 2010, str. 114.
  88. ↑ Oldenburg 1969, str. 67.
  89. ↑ Oldenburg 1969, str. 160.
  90. ↑ Green 2003, str. 181.
  91. ↑ 91,0 91,1 Kupper 1973, str. 41.
  92. ↑ Green 2003, str. 170.
  93. ↑ van der Toorn 1996, str. 77, 88.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Archi, Alfonso (1994). »Studies in the Pantheon of Ebla«. Orientalia. Pontificium Institutum Biblicum. 63 (3). OCLC 557711946.
  • Astour, Michael.C (1969). »The Partition of the Confederacy of Mukiš-Nuḫiašše-Nii by Šuppiluliuma: A Study in Political Geography of the Amarna Age«. Orientalia. Zv. 38. Pontificium Institutum Biblicum. OCLC 557711946.
  • Astour, Michael C. (1981). »Ugarit and the Great Powers«. V Young, Gordon Douglas (ur.). Ugarit in Retrospect. Fifty years of Ugarit and Ugaritic: Proceedings of the symposium of the same title held at the University of Wisconsin at Madison, February 26, 1979, under the auspices of the Middle West Branch of the American Oriental Society and the Mid-West Region of the Society of Biblical Literature. Eisenbrauns. ISBN 978-0-931464-07-2.
  • Astour, Michael C. (1989). Hittite History and Absolute Chronology of the Bronze Age. Studies in Mediterranean Archaeology and Literature. Zv. 73. Astroms Forlag. ISBN 978-91-86098-86-5.
  • Bryce, Trevor (1999) [1998]. The Kingdom of the Hittites. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-924010-4.
  • Bryce, Trevor (2009). The Routledge Handbook of the Peoples and Places of Ancient Western Asia. Routledge. ISBN 978-1-134-15908-6.
  • Bryce, Trevor (2014). Ancient Syria: A Three Thousand Year History. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-100292-2.
  • Burke, Aaron A. (2013). »Introduction to the Levant During the Middle Bronze Age«. V Steiner, Margreet L.; Killebrew, Ann E. (ur.). The Oxford Handbook of the Archaeology of the Levant: c. 8000-332 BCE. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-166255-3.
  • Burney, Charles (2004). Historical Dictionary of the Hittites. Historical Dictionaries of Ancient Civilizations and Historical Eras. Zv. 14. Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-6564-8.
  • Charpin, Dominique (2010). Writing, Law, and Kingship in Old Babylonian Mesopotamia. Prevod: Todd, Jean Marie. University of Chicago Press. ISBN 978-0-226-10159-0.
  • Charpin, Dominique (2011). »Patron and Client: Zimri-Lim and Asqudum the Diviner«. V Radner, Karen; Robson, Eleanor (ur.). The Oxford Handbook of Cuneiform Culture. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-955730-1.
  • Claire, Iselin (2017). »Head of a God«. Louvre. Pridobljeno 1. januarja 2017.
  • Collon, Dominique (1995). Ancient Near Eastern Art. University of California Press. ISBN 978-0-520-20307-5.
  • Dalley, Stephanie (2002) [1984]. Mari and Karana, Two Old Babylonian Cities (2 izd.). Gorgias Press. ISBN 978-1-931956-02-4.
  • Dodd, Lynn Swartz (2007). »Strategies for Future Success: Remembering the Hittites during the Iron Age«. Anatolian Studies. Cambridge University Press on Behalf of the British Institute of Archaeology at Ankara. 57: 203–216. doi:10.1017/s0066154600008619. ISSN 0066-1546.
  • Drower, Margaret S. (1973). »Syria c. 1550–1400 B.C.«. V Edwards, Iorwerth Eiddon Stephen; Gadd, Cyril John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière; Sollberger, Edmond (ur.). Part 1: The Middle East and the Aegean Region, c.1800–1380 BC. The Cambridge Ancient History (Second Revised Series). Zv. 2 (3 izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-05426-3.
  • Feldman, Marian H. (2007). »Frescoes, Exotica, and the Reinvention of the Northern Levantine Kingdoms during the Second Millenium B.C.E«. V Heinz, Marlies; Feldman, Marian H. (ur.). Representations of Political Power: Case Histories from Times of Change and Dissolving Order in the Ancient Near East. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-135-1.
  • Feliu, Lluís (2003). The God Dagan in Bronze Age Syria. Prevod: Watson, Wilfred GE. Brill. ISBN 978-90-04-13158-3.
  • Fleming, Daniel E. (2000). Time at Emar: The Cultic Calendar and the Rituals from the Diviner's Archive. Mesopotamian Civilizations. Zv. 11. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-044-6.
  • Foster, Benjamin R. (2009). »Akkadian Literature«. V Ehrlich, Carl S. (ur.). From an Antique Land: An Introduction to Ancient Near Eastern Literature. Rowman & Littlefield. ISBN 978-0-7425-6347-6.
  • Frayne, Douglas (1990). Old Babylonian Period (2003–1595 BC). The Royal Inscriptions of Mesopotamia Early Periods. Zv. 4. University of Toronto Press. ISBN 978-0-8020-5873-7.
  • Gonnella, Julia (2006). »The Citadel of Aleppo: Recent Studies«. V Kennedy, Hugh N. (ur.). Muslim Military Architecture in Greater Syria: From the Coming of Islam to the Ottoman Period. History of Warfare. Zv. 35. Brill. ISBN 978-90-04-14713-3. ISSN 1385-7827.
  • Gonnella, Julia (2010). »Columns and Hieroglyphs: Magic Spolia in Medieval Islamic Architecture of Northern Syria«. V Necipoğlu, Gülru; Leal, Karen A. (ur.). Muqarnas: An Annual on the Visual Cultures of the Islamic World. Zv. 27. Brill. ISBN 978-90-04-18511-1. ISSN 0732-2992.
  • Grabbe, Lester L. (2007). Ancient Israel: What Do We Know and How Do We Know It?. T&T Clark. ISBN 978-0-567-03254-6.
  • Green, Alberto Ravinell Whitney (2003). The Storm-god in the Ancient Near East. Biblical and Judaic studies from the University of California, San Diego. Zv. 8. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-069-9.
  • Hamblin, William J. (2006). Warfare in the Ancient Near East to 1600 BC. Routledge. ISBN 978-1-134-52062-6.
  • Hawkins, John David (2000). Corpus of Hieroglyphic Luwian Inscriptions. Vol 1 Inscriptions of the Iron Age. Untersuchungen Zur Indogermanischen Sprach- und Kulturwissenschaft. Neue Folge / Studies in Indo-European Language and Culture. New Series. Zv. 8. Walter de Gruyter. ISBN 978-3-11-080420-1.
  • Kupper, Jean Robert (1973). »Northern Mesopotamia and Syria«. V Edwards, Iorwerth Eiddon Stephen; Gadd, Cyril John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière; Sollberger, Edmond (ur.). Part 1: The Middle East and the Aegean Region, c.1800–1380 BC. The Cambridge Ancient History (Second Revised Series). Zv. 2 (3 izd.). Cambridge University Press. ISBN 978-1-139-05426-3.
  • Lauinger, Jacob (2015). Following the Man of Yamhad: Settlement and Territory at Old Babylonian Alalah. Brill. ISBN 978-90-04-29289-5.
  • Liverani, Mario (2013). The Ancient Near East: History, Society and Economy. Routledge. ISBN 978-1-134-75084-9.
  • Matthiae, Paolo (2003). »Ishtar of Ebla and Head of Aleppo: Notes on Terminology, Politics and Religion of Old Syrian Ebla«. V Marrassini, Paolo (ur.). Semitic and Assyriological Studies: Presented to Pelio Fronzaroli by Pupils and Colleagues. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-04749-4.
  • Miller, Julie A. (1995). »Alalakh«. V Ring, Trudy; Salkin, Robert M.; La Boda, Sharon (ur.). International Dictionary of Historic Places. Zv. 3 (Southern Europe). Fitzroy Dearborn Publishers. ISBN 978-1-884964-02-2.
  • Nathanson, Michael (2013). Between Myth & Mandate: Geopolitics, Pseudohistory & the Hebrew Bible. Author House. ISBN 978-1-4918-2310-1.
  • Oldenburg, Ulf (1969). The Conflict between El and Ba'al in Canaanite Religion. Dissertationes ad Historiam Religionum Pertinentes. Zv. 3. Brill. ISSN 0419-4233. OCLC 63449.
  • Owen, David I. (2000). »Hurrians«. V Freedman, David Noel; Myers, Allen C. (ur.). Eerdmans Dictionary of the Bible. Eerdmans Publishing. ISBN 978-90-5356-503-2.
  • Payne, Annick (2012). Iron Age Hieroglyphic Luwian Inscriptions. Writings from the Ancient World. Zv. 29. Society of Biblical Literature. ISBN 978-1-58983-658-7.
  • Pfälzner, Peter (2012). »Levantine Kingdoms of the Late Bronze Age«. V Potts, Daniel T. (ur.). A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Zv. 1. John Wiley & Sons. ISBN 978-1-4443-6077-6.
  • Pioske, Daniel D. (2015). David's Jerusalem: Between Memory and History. Routledge Studies in Religion. Zv. 45. Routledge. ISBN 978-1-317-54891-1.
  • Pitard, Wayne T. (2001) [1998]. »Before Israel: Syria-Palestine in the Bronze Age«. V Coogan, Michael David (ur.). The Oxford History of the Biblical World (revised izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-513937-2.
  • Podany, Amanda H. (2010). Brotherhood of Kings: How International Relations Shaped the Ancient Near East. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-979875-9.
  • Pruzsinszky, Regine (2007). »Emar and the Transition from Hurrian to Hittite Power«. V Heinz, Marlies; Feldman, Marian H. (ur.). Representations of Political Power: Case Histories from Times of Change and Dissolving Order in the Ancient Near East. Eisenbrauns. ISBN 978-1-57506-135-1.
  • Sasson, Jack M. (1969). The Military Establishments at Mari. Studia Pohl. Zv. 3: Dissertationes Scientificae de Rebus Orientis Antiqui. Pontifical Biblical Institute. OCLC 32801.
  • Schwartz, Glenn M. (2010). »Early Non-cuneiform Writing? Third-millennium BC Clay Cylinders from Umm el-Marra«. V Melville, Sarah C.; Alice L., Slotsky (ur.). Opening the Tablet Box: Near Eastern Studies in Honor of Benjamin R. Foster. Culture and History of the Ancient Near East. Zv. 42. Brill. ISBN 978-90-04-18652-1. ISSN 1566-2055.
  • Schwartz, Glenn M. (2013). »An Amorite Global Village: Syrian-Mesopotamian Relations in the Second Millennium B.C«. V Aruz, Joan; Graff, Sarah B.; Rakic, Yelena (ur.). Cultures in Contact: From Mesopotamia to the Mediterranean in the Second Millennium B.C. Metropolitan Museum of Art. ISBN 978-1-58839-475-0.
  • Sicker, Martin (2003). The Rise and Fall of the Ancient Israelite States. Praeger Publishers. ISBN 978-0-275-98012-2.
  • Taracha, Piotr (2009). Religions of Second Millennium Anatolia. Dresdner Beiträge zur Hethitologie. Zv. 27. Otto Harrassowitz Verlag. ISBN 978-3-447-05885-8. ISSN 1619-0874.
  • Teissier, Beatrice (1996) [1995]. Egyptian Iconography on Syro-Palestinian Cylinder Seals of the Middle Bronze Age. Orbis Biblicus et Orientalis- Series Archaeologica. Zv. 11. University Press Fribourg Switzerland. ISBN 978-3-525-53892-0. ISSN 1422-4399.
  • Thuesen, Ingolf (2000). »The City-State in Ancient Western Syria«. V Hansen, Mogens Herman (ur.). A Comparative Study of Thirty City-state Cultures: An Investigation. Zv. 21. Kgl. Danske Videnskabernes Selskab. ISBN 978-87-7876-177-4.
  • van der Toorn, Karel (1996). Family Religion in Babylonia, Ugarit and Israel: Continuity and Changes in the Forms of Religious Life. Studies in the History of the Ancient Near East. Zv. 7. Brill. ISBN 978-90-04-10410-5. ISSN 0169-9024.
  • van Koppen, Frans (2010) [2007]. »Aspects of Society and Economy in the later Old Babylonian Period«. V Leick, Gwendolyn (ur.). The Babylonian World. Routledge. ISBN 978-1-134-26128-4.
  • van Soldt, Wilfred (2000). »Syrian Chronology in the Old and Early Middle Babylonian Period«. Akkadica. Assyriological Center Georges Dossin. 119. ISSN 1378-5087.
  • Wiseman, Donald John (1967). »Alalakh«. V Thomas, David Winton (ur.). Archaeology and Old Testament study: jubilee volume of the Society for Old Testament Study, 1917–1967. Clarendon Press. OCLC 366758.
  • Wossink, Arne (2009). Challenging Climate Change: Competition and Cooperation Among Pastoralists and Agriculturalists in Northern Mesopotamia (c. 3000–1600 BC). Sidestone Press. ISBN 978-90-8890-031-0.
  • Wu, Yuhong (1994). A Political History of Eshnunna, Mari and Assyria during the Early Old Babylonian Period (from the End of Ur III to the Death of Šamši-Adad). Institute of History of Ancient Civilizations. OCLC 69135570.
  • Zohar, Zvi (2013). Rabbinic Creativity in the Modern Middle East. Kogod library of Judaic Studies. Zv. 11. Bloomsbury. ISBN 978-1-4411-3329-8.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jamhad&oldid=6047333«