V Ameriki rojen irski igralec, režiser, scenarist in producent je deloval tako na velikem platnu kot na televiziji in odrskih deskah. Čeprav je bil rojen v New Yorku irskim staršem, je odraščal na Irskem in v Angliji in začel svojo igralsko kariero v petdesetih letih prejšnjega stoletja, najbolj znan pa je bil po vlogi tajnega agenta Johna Drakea v ITC-jevi televizijski vohunski nadaljevanki Nevarni človek. Za tem je produciral in igral v surrealistični seriji Zapornik, ki velja za neke vrste nadaljevanje njegove najbolj slavne serije. V sedemdesetih letih se je McGoohan znašel v seriji Columbo kot igralec, pa tudi režiser in scenarist. Posnel je kaj nekaj znanih filmov, v katerih je večinoma igral plemiče, vedno znova pa je znal ponoviti svoj naravni cinični pogled. V času Nevarnega človeka v šestdesetih je bil Patrick McGoohan tudi najbolje plačani igralec na britanskih televizijski ekranih, za to serijo je dobil tudi nagrado BAFTA, za druge vloge pa še dva Emmyja.
Irec v New Yorku
Patrick Joseph McGoowan se je rodil 19. marca 1928 v soseski Astoria v newyorški četrti Queens kot sin irskih imigrantov Thomasa in Rose McGoohan. Kmalu po rojstvu se je družina vrnila na Irsko, kjer so živeli v Carrigallenu na jugovzhodu otoka v pokrajini Leitrim. Sedem let pozneje so se selili še enkrat, tokrat v Sheffield v Anglijo. Tam je McGoohan obiskoval osnovno šolo in pozneje tudi fakulteto. V času druge svetovne vojne je bil evakuiran v Loughborough, kjer je obiskoval kodliž Ratcliffe, skupaj s še enim bodočim igralcem, Škotom Ianom Bannenom. McGoohan je blestel v matematiki in boksu, pri šestnajstih pa se je vrnil v Sheffield, kjer je delal na farmi piščancev, kot uradnik v banki in voznik tovornjaka. Prav nič ni kazalo, da bo postal eden največjih otoških igralcev, potem pa je postal vodja odra v Sheffieldskem Repertory Theatru. Ko je v neki predstavi zbolel eden od igralcev, je vskočil McGoohan, ki je z naravnim talentom takoj opozoril nase in tako se je začela njegova igralska kariera.
Odri in televizija
Leta 1955 je bil že dobro sprejet igralec in je nastopil v West Endu v produkciji Resne obtožbe, kjer je igral vikarja, obtoženega homoseksualnosti. Nad njegovo odrsko prezenco je bil zelo navdušen sam Orson Welles, tako da ga je povabil v svoj teater v Yorku, kjer je nastopil kot Starbuck v produkciji Moby Dick. Welles je 1969 povedal, da je takrat verjel, da bo McGoohan postal eden največjih igralcev svoje generacije, če ga ne bi bila pograbila televizija. »Še vedno ni prepozno zanj, kot Starbuck je bil izjemen. Ima vse potrebno: videz, odločnost, igralske sposobnosti in pogled.«
Še pred tem je McGoohan našel pot tudi na televizijo. Debitiral je 1954 v epizodi serije You Are There (1954). Leto pozneje je prvič prišel tudi na filmsko platno, kjer je bil nepodpisan v obrobni vlogi filma Uničevalci jezov (1955). Opazimo ga lahko le za hip, ko stoji izven sobe za briefing in ko pove en sam stavek: »Oprosti, stari moj, to je skrivnost, ne moreš not. Torej, odpeketaj!« V nekaterih kopijah filma je ta prizor celo izrezan. Imel je še nekaj manjših vlog v filmih Pot domov (1955), Temni maščevalec (1955) in Jaz sem kamera (1955). Videti se ga da tudi v Zaraku (1956). Ob teh je odigral še nekaj serij na televihziji, Terminus (1955), Pustoloviščine Sira Lancelota (1956) in ameriška serija Naloga tujska legija (1957). Ko je Weles posnel še filmsko različico svoje interpretacije Moby Dicka, ga je igralski velikan seveda porabil tudi tu.
Rankova organizacija
Ne, to ni bil kak »naš« Ranko, pač pa J. Arthur Rank, angleški industrialec, ki je ustanovil in vodil zabavljaški konglomerat Rank Organisation. Tja so ga povabili v času, ko je McGoohan deloval kot igralec za različne avdicije. Rank Organisation mu je večinoma namenil vloge negativcev – Visoka plima opoldne (1957), Hell Drivers (1957) in drama Ciganka in gentleman (1958) so bili glavni filmi poznih petdesetih.
Prednost televiziji
V tem času je imel tudi nekaj vidnih vlog v različnih televizijskih uprizoritvah v raznih serijah kot Folio, Armchair Theatre, ITV Play of the Week in ITV Television Playhouse. 1958 je dobil glavno vlogo v britanskem filmu rečanje v Keniji (znan tudi kot Puška za slone) ob Belindi Lee, film je režiral Ken Annakin. Film je bil posnet v Južni Afriki. Zaradi spora je McGoohan prekinil pogodbo z Rank Organisation in se posvetil televiziji in odru. Na odru je zablestel v Ibsenovi drami Brand v naslovni vlogi, sodeloval je tudi pri televizijski priredbi avgusta 1959. Michael Meyer, ki je Branda uprizoril na televiziji, je menil, da je McGoohanova odrska vloga najboljša, kar jih je kadarkoli videl. McGoohan se po tej vlogi naslednjih 28 let ni več pojavil na odrih.
Tajna naloga
Danger Man (ali tudi kar John Drake) je bila potem serija, kjer je McGoohana dokončno zapeljala televizija. Producent Lew Grade je povedal McGoohanu o novi TV seriji, kjer ga vidi v naslovni vlogi vohuna po imenu John Drake. Po negativni izkušnji z Rankom je McGoohan postavil kar nekaj pogojev: pretepi morajo biti drugačni, lik mora uporabiti pamet pred pištolo in na grozo vseh producentov – brez poljubljanja. Serija je debitiral 1960 kot Nevarni človek s polurnimi epizodami za ameriško publiko. K sodelovanju so povabili tudi Iana Flemminga, a je serijo zapustil še pred koncem razvoja. Tudi John Drake je bil angleški globalno delujoči vohun, ki dela za Nato, ki se vedno znova rešuje iz nevarnih situacij in se predstavlja kot »Drake…John Drake«. Znano? Tu se podobnost z Bondom tudi neha, praktično nič ni bilo orožja, niti žensk, ki bi serijsko podlegale čarom glavnega junaka. Serija je bila uspešna, a ne tako, kot so upali producenti. Po prvi sezoni z 39 deli so McGoohana vprašali, če bi rad nadaljeval. »Mogoče,« je dejal. »A naj vam povem, raje posnamem 20 TV serij kot grem še enkrat skozi to, kar sem dal čez pri Rank Productions in za kar sem kriv čisto sam.«
Namesto Drakea
Dva živa, en mrtev (1961) je bil novi film, v katerem je igral McGoohan, posnet je bil na Švedskem. Z režiserjem Basilom Deardenom je posnel Cela noč (1962), adaptacijo Otela in Življenje za Ruth (1962) in filmsko priredbo Nenavadnega moža (1962) igre Brendana Behana. Zanimivo, McGoohan je bil v ožjem izboru za vlogo Jamesa Bonda v prvem filmi Doktor No, a je ponudbo zaradi svojih katoliških moralnih prepričanj zavrnil. A uspeh Bonda je bil eden od glavnih razlogov, da se je začelo razmišljati o vrnitvi Johna Drakea. McGoohan je spet dobil ponudbo za vlogo Bonda za Živi in pusti živeti, a jo je zavrnil še enkrat.Nekaj časa v začetku šestdesetih je McGoohan sodeloval tudi z Disneyem pri Tri življenja Thomsaine (1963) in Strašilo iz Romney Marsha (1963), kjer kot angleški vikar, Dr. Christopher Syn, oblečen v strašilo na črnem konju ropa dacarje kralja Jurija III na oddaljeni obali v Kentu.
Vrnitev nevarnega moža
Da si z Bondom in podobnimi ni blizu, je potrdil tudi z zavrnitvijo vloge Simona Templarja v Svetniku (vlogo je potem dobil Roger Moore, tudi tretji Bond). Lew Grade je nekega dne poklical McGoohana in ga vprašal, če bi rad še enkrat poskusil z Johnom Drakeom. Ta se je strinjal, a postavil še bolj ostre pogoje. Drake se je kot Tajni agent vrnil 1964 z enournimi epizodami, scenarij pa je McGoohanu omogočil večji igralski razpon. Zaradi popularnosti serije je čez noč postal najbolje plačani televizijski igralec v Angliji, serija je prinesla skoraj 50 delov in so jo snemali tri leta do 1968. ZDve epizodi pred koncem zadnje sezone je potem McGoohan povedal producentu, da se poslavlja in da bo igral v kakšni drugi seriji.
Zapornik
Lew Grade, ki je vedel za McGoohanove načrte, je igralcu predlagal, da če že gre, naj vsaj igra za njegovo produkcijo. Dogovorila sta se za mini serijo o tajnem agentu, ki da odpoved in ga že nekaj ur pozneje ugrabijo. Pozneje se prebudi v zaporu, ki je videti kot živahno letovišče. S stiskom rok je nastala serija Zapornik. McGoohan ni bil le glavni igralec, ampak tudi izvršni producent, ki je z Davidom Tomblinom ustanovil podjetje Everyman Films, prav tako je napisal in režiral kar nekaj epizod, nekatere pod psevdonimi. Prvotnih načrtovanih 7 delov se je na koncu razvilo v 17. Glavni lik z imenom Številka 6 skozi celotno serijo želi pobegniti iz te čudne komune z imenom Vas in odkriti ime glavnega sovražnika, Številke ena. Serijo so snemali v severnem Wales v vasici Italianate, kjer je bilo posnetih tudi nekaj delov predhodnika.
MGM
V času snemanja Zapornika je McGoohana kontaktiral ameriški MGM in ga povabil k sodelovanju v Ledena postaja Zebra, kjer je igral angleškega agenta in za vlogo prejel pozitivne kritike. Po koncu snemanja Zapornika je posnel serijo Potovanje v temo (1968 – 1969), po odpovedi serije Tai-Pan Jamesa Clavella (tudi avtor Šoguna), pa je za MGM posnel Bitko za viski (1970), kriminalno komedijo o podtalni prodaji alkohola v času prohibicije. Naslednje leto je bil James Stewart v Mariji, kraljici škotski (1971), 1974 je režiral Zgrabi mojo dušo, rock opero in priredbo Otela, sam nad to izkušnjo ni bil navdušen. V tem času je začel sodelovati tudi pri seriji Columbo s svojim prijateljem Petrom Falkom. Za prvič, ko se je 1974 pojavil v seriji, je pozneje povedal, da je bila to njegova najljubša ameriška vloga. Režiral je pet epizod, od tega štiri, v katerih je tudi sam igral, eno od teh je tudi napisal in dve produciral. V seriji je bil na tak ali drugačen način vpleten od 1974 pa vse do 2000. 1998 je v eni od epizod nastopila tudi njegova hčerka Catherine McGoohan. Za delo pri Columbu je dobil dve nagradi Emmy.
Cinični pogled hudobca
Kot že na začetku filmske kariere pri Ranku se je na velikem platni McGoohan specializiral za negativce. Nastopil je v filmu Genij, dva partnerja in prevarant (1975), špageti vestern komediji s Terenceom Hillom, v Srebrni streli (1976), akcijski komediji s Pryorjem in Wilderjem ter v Možu z železno masko (1977) ob Richardu Chamberlainu. Do konca sedemdesetih je posnel še kanadski film o talcih, Kralji in obupanci (1980), Skriti cilj (1978) s Sophio Loren in Georgeom Kennedyjem ter enega najbolj znanih filmov, Pobeg iz Alcatraza (1979), kjer je kot hudobni upravitelj zapora na koncu na obali s svojim značilnim pogledom zmečkal rožo, ki sta mu jo ob pobegu pustila Fred Ward in Clint Eastwood.
Osemdeseta za pokoj, v devetdesetih pa kralj
V osemdesetih je bolj načrtno izbiral svoje delo, 1980 je nastopil v angleškem TV filmu Težka pot, leto pozneje v grozljivki Scanners in 1983 v Jamaica Inn. 1985 je nastopil v svoji edini predstavi na Broadwayju, Kup laži, kjer je spet igral angleškega vohuna. Za vlogo je bil nominiran za nagrado Odrske deske. Odigral je tudi eno epizodo Umor, je napisala, pa v filmih kot so Disneyev Baby: skrivnost izgubljene legende (1985), ko v Afriki odkrije malega brontozavra in Čista kri (1986). 1995 je posnel eno svojih najbolj znanih filmskih vlog v Pogumno srce z Melom Gibsonom. Kot kralj Edward I je izgovoril znameniti »Težava Škotske je v tem, da je polna Škotov.« Tudi tu ne moremo prezreti njegovega ciničnega pogleda. Film je že v visoki starosti obudil McGoohanovo kariero, naslednje leto je posnel še Čas ubijanja in Fantom z Billyjem Zaneom, filmsko priredbo stripa.
Zadnja leta
Leta 2000 so ga povabili tudi v Simpsone, kjer je ponovno igral Številko 6. V tej epizodi se Homer Simpson zbudi v »letovišču« kot Številka 5 in tam spozna Številko 6, ki ji je glas posodil seveda McGoohan. Ta del je posvetilo seriji Zapornik, poln referenc iz serije. Zadnja filmska vloga za velikega igralca je bila glas Billyja Bonesa v animiranem filmu Planet zakladov (2002). Tega leta je prejel tudi nagrado Prometheus za serijo Zapornik. V tem času je razmišljal, da bi produciral filmsko različico Zapornika, za režiserja so najeli Simona Westa, a do uresničitve projekta ni prišlo. Pozneje je bil k režiji povabljen Chris Nolan, a je bilo prvotno zgodbo težko umestiti v film. 2009 je AMC predvajal miniserijo, pri kateri pa McGoohan ni sodeloval.
Skromno zasebno življenje
Kot predan katolik Patrick McGoohan ni živel razvpitega igralskega življenja. Maja 1951 se je poročil z Joan Drummond, s katero je imel tri otroke, med njimi igralko Catherine McGoohan. V šestdesetih sta večino časa živela v majhni hiški v Mill Hillu Londonu, v sedemdesetih pa sta se preselila v Los Angeles v ZDA. Partrick McGoohan je umrl 13. januarja 2009 v bolnišnici v Santa Monici po kratki bolezni. Star je bil 80 let.
