Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 11. maja 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Helena Koder: Hvala, Helena, da si se odločila za lepoto. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes objavljamo drugi del ponatisa na Fokuspokusu. Prvi del pod naslovom [Obrazi 41./1.]: Hvala Heleni Koder, da se je odločila za lepoto je bil objavljen v sredo, 15. maja 2024. Tretji in zadnji del sledi v nedeljo.

Tretja življenjska univerza Helene Koder je visoka šola kultiviranega pisanja, intelektualne in emocionalne žlahtnosti in literarnih referenc. Po vseh teh dokumentarcih zdaj piše še eseje. Helena Koder je dokaz, da je lahko še vedno tako, kot je nekoč bilo.

Arial

Da je začela pisati, sama v knjigi opisuje kot naključje. Vendar to preprosto ni mogoče. Da je začela pisati, se je preprosto moralo zgoditi.

Kot sama pravi v uvodnem eseju, je nekega dne pod svežnji Urbanovih partitur zagledala debelo knjigo, iz katere so štrleli listi. Z natisnjenim tekstom. Torej je že imela računalnik, ki ga je sicer nerada začela uporabljati — vsaj doma, po upokojitvi —, a ji drugega ni preostalo.

Na teh listih je bil nekakšen dnevniški zapis. Sploh se ni spomnila, da bi ga kdaj napisala. In zdelo se ji je, da v tistem tekstu ona ni čisto ona — vsaj ne taka, “kot bi si želela biti v očeh bralca”.

Za Heleno bi seveda težko rekel, da je tehnofrik, opozarjam pa kot pisec na to njeno redko senzibilnost za tehnične podrobnosti. Med vrsticami uvodnega eseja — pod naslovom Hvalnica pisanju — se namreč skriva tudi majhna hvalnica tehnologiji in orodjem pisanja. Nisem še namreč opazil, da bi kdo tako ali drugače omenil “črkovni font Arial” — ki ga sam sicer ne bi uporabljal niti mrtev —, znam pa ceniti, če nekdo to lepo vključi v kontekst. Človeku ne sme nič uiti. Lenovo ThinkPad? Tudi prav. Helena Koder si dejansko predstavlja Windowse kot okna. Mape so zanjo res mape. Fizične. Tako rekoč fascikli. Oblaki so res oblaki: “Ogromne ptice”, “velikanske ribe”, “ovčice” — “ki sem si jih, ko sem bila otrok, želela prešteti”. Ne pa jezikovno metaforična špajza naših dokumentov na oddaljenem strežniku.

Že s tem me je takoj prevzela in navdušila. Potem pa še s tem: “Jezik. Kaj je pravzaprav jezik? Ko razmišljam o jeziku, mi pride na misel, da vse dele našega telesa, naše organe, uporabljamo kot metafore. Glava, oko, uho, roka, noga, jetra … srce, vse ima sopomen. In jezik?”

Toda teh nekaj znova najdenih listov A4 formata, sprintanih v Arialu,  Heleno odpelje čisto drugam: najprej k Rousseaujevim Izpovedim, potem pa še k Proustu, Kocbeku, Vercorsu, Tomizzi in Kovačiču …

Najljubši avtorji

S Heleno imava nekaj skupnih najljubših avtorjev — kar glede na to, da sva po izobrazbi oba francista, niti ni presenetljivo. To sta vsaj Gustave Flaubert in Paul Verlaine. Od drugih pa — do neke mere, ker sam z njim nisem tako na tekočem — tudi Peter Handke. Njegova pesem Lied vom Kindsein iz Neba nad Berlinom — ki jo na roko piše, recitira in prepeva Bruno Ganz — je zame ena najgenialnejših pesmi sploh: “Als das Kind Kind war,/ging es mit hängenden Armen,/wollte der Bach sei ein Fluß,/der Fluß sei ein Strom,/und diese Pfütze das Meer.” Ampak mogoče je to Wendersova zasluga, ker za njim še nihče ni tako dobro posnel poezije. (No, je. Jim Jarmusch v Patersonu. Poezije Williama Carlosa Williamsa.)

Oba se še predobro spominjava dogodka v ljubljanski Drami leta 1996 — ker sva oba o tem pisala: jaz v neki stari kolumni v Sobotni, Helena pa v enem od esejev v Krošnji —, ko je Peter Handke v živo nastopal ob izidu svoje kontroverzne knjige Zimsko popotovanje k rekam Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo, ki je izšla pri založbi Wieser. (Helena mi razloži, da je Lojze Wieser velik kuhar in da je imel na ORF kulinarične oddaje pod naslovom Der Geschmack Europas.) No, ona se celo spomni, da je iz neke lože v Drami najglasneje vpila Berta Bojetu, bog ji daj mir.

In Handkeja to ni minilo. Leta 2006 je imel govor na Miloševićevem pogrebu. Pred petimi leti mu je Vučić podelil Karađorđevo zvezdo, Emir Kusturica nagrado Iva Andrića, predsednica Republike Srpske pa red za zasluge. Kar mene zadeva, Handkeju nič ne zamerim, da je politično zmeden levičar. Zamerim pa Kusturici, da se je zdaj spajdašil s Putinom in ga celo nafehtal za sredstva za neko panslovansko veleliterarno filmsko produkcijo.

Sicer pa je to nepozabno doživetje, ko ti Helena Koder v izborni francoščini pred SAZU recitira Verlaina: “Le ciel est, par-dessus le toit,/Si bleu, si calme !/Un arbre, par-dessus le toit,/Berce sa palme. […] Qu’as-tu fait, ô toi que voilà/Pleurant sans cesse,/Dis, qu’as-tu fait, toi que voilà,/De ta jeunesse ?” Jaz pa njej nazaj: “Une aube affaiblie/Verse par les champs/La mélancolie/Des soleils couchants./La mélancolie/Berce de doux chants/Mon cœur qui s’oublie/Aux soleils couchants.” Etc.

Aja, pa seveda Milan Jesih. On je moj absolutni favorit. Sicer pa ga ne recitirava.

Urban

Če se za trenutek vrnemo h Kali, je treba vedeti še tole. To snemanje je bilo zanjo usodno — pa za Urbana Kodra tudi, seveda —, ker sta se tam spoznala. Sama pravi, da jo je imel “zamerkano”. Poznal jo je iz Nuka. Ali natančneje z okna Nuka. Študentje francoščine na Filozofski fakulteti (stavbe na Aškerčevi še ni bilo, seveda) so imeli predavanja v Nuku. Njihova predavalnica je gledala na Gosposko ulico, po kateri je Urban hodil od doma s Križevniške. Tako jo je opazil. Prvič sta se videla — nekaj mesecev pred snemanjem Kale —, ko je šla na Radio Ljubljana delat avdicijo za napovedovalko. Punce so morale nekaj prebrati in povedati. V kotu pa je stal nek moški, pravi Helena, ki se je vljudno prislinil v studio. To je bil Urban.

Urban je vedel, da bodo snemali v Planici, in je prišel gor. Bil je zraven pri prizoru, ki je v bistvu vrhunec odnosa med Ano (Helenca Kordaš, kot so jo na plakatu podpisali) in Andrejem (Jure Doležal), preden se je začela vojna. S soigralcem sta se sankala — v filmu, seveda — in se na koncu prevrnila. Na S-u v Kranjski Gori. Kje je že to? Dolenčev Rut? Ne, tista skrajno desno, če gledaš v hrib, kjer je še danes (prenovljena) sedežnica. Na vrhu grebena je tako imenovana točka S, od koder odsmučaš v Podkoren ali pa nazaj v Kranjsko. Tam, kjer je sedežnica najniže nad tlemi, je morala skočiti dol in prisesti k Juretu na sanke. To je bil ta prizor.

Urban je prišel v Planico oz. v Kranjsko goro že dva dni prej in s filmsko ekipo zdolgočaseno kartal. Potem sta se uradno seznanila in tako naprej. Šeri brendi pa to.

Lučaj od hotela Lek sta Helena in Urban imela hiško. Ona v njej še danes preživlja poletja, ko je v mestu prevroče. Enkrat sredi 90. let, mi danes razlaga, sem v njuni kuhinji pisal kolumno, ker je pritiskal deadline. In rekel, da je ta kuhinja dobra za kolumne. To mi Helena razlaga, sam se tega ne spomnim. Ampak bo že držalo.

Kolikor vem, se je Urban Koder odpovedal trobenti iz zdravstvenih razlogov. Ampak zakaj se je odpovedal medicini? Samo zaradi glasbe? Ni šlo oboje skupaj? Ne, ker je bil Ljubljanski jazz ansambel, ki ga je Urban vodil, po njegovi diplomi zelo v vzponu. Je pa kot zdravnik že delal pri vojakih v Koprivnici, kjer ni zdravil samo vojakov, ampak tudi civiliste. Potem pa je tako naneslo. Glasbeno izobrazbo je imel, ampak ne akademije. Na akademijo je sicer hodil na predavanja iz kompozicije k Lucijanu Mariji Škerjancu. Škerjanc mu je rekel, da je miniaturist. Najboljše stvari, ki jih je Urban skomponiral, so dejansko šansoni. Kratke forme. Predvsem je hotel svojo kompozicijo takoj slišati. Čakanje na izvedbo simfonije bi se mu zdelo nepojmljivo. Zato je najraje delal za film in teater. Z Ljubljanskim jazz ansamblom so veliko nastopali. Začeli so leta 1955. Aleksander Skale, Ati Soss, Borut Bučar, Dušan Veble, Franc Jagodic, Franci Puhar, Jože Gjura, Kajetan Zupan, Mario Rijavec, Mik Soss, Milan Ferlež, Miško Hočevar, Mitja Trtnik in Urban Koder. To je bila njegova strast. Leta 1960 so posneli prvo jazz plato v Jugoslaviji. Kar zadeva medicino, je želel specializirati endokrinologijo. Ampak se mu je zdelo, da ne bi prišel zraven. Helena danes pravi, da sta bila oba “neplanerja”. Prepustila sta se angelom varuhom, da ju varno peljejo skozi življenje.