Abba: Kako je zmaga pop skupine na Evroviziji leta 1974 razdelila Švedsko

Pred petdesetimi leti je skupina Abba zmagala na Evroviziji – toda nov dokumentarec o priljubljeni zasedbi kaže, kako grenka je bila ta zmaga. Po naključju se je tudi letošnje tekmovanje odvilo na Švedskem.

Minilo je 50 let, odkar je skupina Abba stopila na oder Pesmi Evrovizije – od glave do peta odeta v satenasta, bleščeča oblačila s srebrnimi škornji – in prikorakala do zmage s svojo pesmijo Waterloo. Po naključju se je tudi letošnje tekmovanje odvilo na Švedskem. Organizatorji letošnjega dogodka so se Abbi zahvalili za njihovo ustvarjanje z glasbenim poklonom, ki so ga izvedle tri prejšnje evrovizijske zmagovalke: Charlotte Perrelli, Carola in Conchita Wurst. Do zadnjega ni bilo jasno, ali bomo zasedbo, ki že 40 let ni nastopila skupaj, lahko videli na odru, a želje večine so ostale neizpolnjene. Agnetha Fältskog, Björn Ulvaeus, Benny Andersson in Anni-Frid 'Frida' Lyngstad na največji glasbeni oder v Evropi niso stopili, so pa njihova mesta zavzeli digitalni avatarji, ki so navdušili na stotisoče na virtualnem koncertu Abba Voyage v Londonu.

Navsezadnje se nobena druga evrovizijska zmagovalka ni približala uspehu Abbe, ki je od zmage na tekmovanju leta 1974 prodala 385 milijonov plošč in postala ena najuspešnejših skupin vseh časov. Nedavno odkrita spominska modra plošča na Brighton Dome označuje mesto, kjer je Abba začela svojo kariero po zmagi na 19. tekmovanju za pesem Evrovizije. Toda kot kaže novi dokumentarec o skupini, je bila zmaga grenko-sladka in začetek težke bitke, da bi njihovo glasbo vzeli resno. »Mitologija okoli Abbe je postala zelo razširjena,« je za BBC povedal James Rogan, režiser filma Abba: Against the Odds, ki temelji na redkih arhivskih posnetkih in intervjujih. »Evrovizija je bila velik mejnik na poti do zvezdništva, vendar so takoj po zmagi naleteli na velike težave.«

Četverica je nastala leta 1972, leta 1973 pa se je s pesmijo Ring Ring neuspešno poskušala uvrstiti na Evrovizijo. Ker so na tekmovanje gledali kot na vstopnico za uspeh zunaj svoje države, so se naslednje leto odločili, da posebej za Evrovizijo napišejo pesem Waterloo. Izplačalo se je. Ne samo, da so zmagali v Brightonu, ampak je bil Waterloo številka ena v Združenem kraljestvu in to kljub temu, da je žirija pri glasovanju Združenega kraljestva prejela nič točk. Skladba je pristala na vrhu lestvic po vsej Evropi. Vendar se je Benny v filmu spomnil, kako jih je Združeno kraljestvo sprva videlo kot »precej bež«, in rekel: »Tudi če je bila pesem številka ena v Angliji, če si del Evrovizije, si potem mrtev.« Radijski DJ-ji niso bili pripravljeni predvajati glasbe skupine in minilo je več kot 18 mesecev, preden so imeli še eno prvo mesto s pesmijo Mamma Mia. Evrovizija se je izkazala za dvorezen meč. Tudi obleke, ne glede na to, kako čudovite so bile, niso pomagale. »Mislim, da nas niso jemali resno, ker smo nosili tako čudna oblačila,« pravi Björn. »Kič ... zaradi tega smo res trpeli.«

Povratni učinek doma

Toda prav v njihovi domovini se je Abba soočila z nekaterimi največjimi sovražnostmi. »Takrat je bilo na Švedskem drugačno medijsko ozračje. Nismo bili priljubljeni,« pravi Björn. Arhivski posnetki v dokumentarcu prikazujejo, kaj so takrat odgovarjali Švedi, ko so jih spraševali po mnenjih in oceni zasedbe Abba. »Preveč so komercialni,« odgovori moški. »Pojejo samo pop,« pravi ženska. Na skupino so mnogi gledali kot na ustvarjeno zgolj za to, da bi služila denar. Preden sta se pridružila Abbi, sta bila tako Björn kot Benny v priljubljenih folklornih skupinah, medtem ko sta bili Agnetha in Frida uspešni kot samostojni izvajalki. »In potem so se zbrali v tej vrsti bleščeče glamurozne pop formacije,« pravi Rogan.

Drug problem je bil, da bi morala Švedska v skladu s pravili Evrovizije gostiti tekmovanje leto po zmagi Abbe. »Dejstvo, da so zmagali, je pomenilo, da je javna radiotelevizija SVT nato morala financirati Evrovizijo,« pravi Rogan. »Ta glasbena kultura, ki se je imela za pristno in nekako ljudsko, je nenadoma videla, da je financiranje njihovih projektov usahnilo, Evrovizija pa je vse posrkala.«

Levičarsko gibanje Progg, ki se je borilo proti komercializaciji glasbe, je protestiralo proti prihodu Evrovizije na Švedsko, na ulicah Stockholma pa se je zbralo 200.000 ljudi. Na večer prireditve je na drugem koncu mesta potekal festival alternativne glasbe. »Bilo je nekakšno napredno gibanje, ki je na Abbo gledalo kot na antikrista,« pravi Björn. Protesti so bili tako veliki, da se je Švedska leta 1976 odločila, da se tekmovanja sploh ne bo udeležila.

Tudi to, da je Abba očitno apolitična, je razjezilo mnoge. »Bili smo razburjena generacija. Razburjeni zaradi sistema apartheida, razburjeni zaradi vojaških udarov v Latinski Ameriki, razburjeni zaradi vojn v jugovzhodni Aziji. In razburjeni smo bili, da Abba ni bila razburjena,« pojasnjuje Michael Wiehe, pevec švedske skupine Hoola Bandoola Band v dokumentarcu.

Vse to je pomenilo, da je bila Abba – čeprav ji je komercialno dobro šlo – v glasbeni skupnosti na Švedskem nekoliko umazana beseda. »Prodajali so veliko plošč in bili zelo priljubljeni. Toda te plošče bi bile potem skrite na policah. Nekateri glasbeniki, ki so igrali z njimi, pa so bili na črni listi,« se spominja režiser.

Ta vrsta glasbenega snobizma bi jih pestila leta, ne samo na Švedskem, ampak po vsem svetu. Tudi ko so nizali uspešnico za uspešnico, je bil tisk še naprej previden do skupine, saj so v dokumentarcu novinarski izrezki vsebovali vrstice, kot so: »Srečali smo sovražnika in oni so oni«. Ko se je ozrl nazaj na stare posnetke intervjujev, je bil Rogan šokiran nad tem, kako zaničljivi so bili nekateri novinarji. »Če bi imeli priložnost govoriti z Bennyjem in Björnom takoj po tem, ko sta napisala SOS in Knowing Me, Knowing You, bi bila njihova vprašanja v stilu: Kako slaba so vaša besedila? Ali jih radi igrate? Ali ni vse malo enako?« Razočaranje je pogosto jasno vidno tudi na obrazih skupine. »Nenavadno pri tem je, da so ti fantje v resnici izumljali zvok. Ustvarjali so nekaj tehnik, ki bodo še naprej spodbujale švedsko glasbeno industrijo,« razmišlja Roger.

Punk in rock »proti« popu

Abba ni puščala dvomov le v tisku. Vzpon skupine je sovpadel s pojavom punka, gibanja, ki je popolnoma v nasprotju z Abbino bleščečo pop podobo. In prav ko je Abba sprejela disko s svojim albumom Voulez-Vous leta 1979, je gibanje »Disco Sucks« poskušalo uničiti ta žanr.

Kot je Jeff Tweedy iz skupine Wilco zapisal v eseju o svoji ljubezni do Dancing Queen za The New York Times: »Kot otrok, ki mu je bil všeč punk rock, se je ta melodija nahajala globoko na sovražnem ozemlju, na stičišču popa in diska.« In vendar – tako kot se je zgodilo s Tweedyjem – se je melodija pesmi izkazala za neustavljivo celo za najbolj verne punk rockerje. V dokumentarcu je razkrito, da so si The Sex Pistols kaseto predvajali, ko so bili na turneji. »Sex Pistols je sestavil njihov menedžer, tako da obstaja nekakšen glasbeni paradoks, da je ta simbol punkovske pristnosti poslušal simbol pop neavtentičnosti in da je bil eden proizveden, drugi pa ne,« pravi Rogan.

Dejansko je bilo veliko rock glasbenikov oboževalcev skupine. Na njihovem razprodanem nastopu v Wembley Areni leta 1979 so bili člani Led Zeppelin in The Who v VIP prostoru. Pete Townsend je SOS očitno označil za »najboljšo pop pesem, kar jih je bilo kdaj napisanih«, ljuba pa je bila tudi legendarnemu Johnu Lennonu. »Mislim, da so se glasbeniki tega, kar počne Abba, lotili hitreje kot kritiki,« pravi Rogan.

Abbina supermoč med sanjami in razočaranji

V času, ko je Abba leta 1980 izdala album Super Trouper, so kritiki končno spoznali njihove sposobnosti pisanja pesmi. Pesmi, kot je The Winner Takes it All – za katero se verjame, da jo je navdihnila ločitev Björna in Agnethe – so poosebljale tisto, kar je skupina znala najbolje: to je združevanje čustvenih besedil in melodijami, ki zasvojijo.

Ta globok občutek melanholije – nekaj, kar je Benny nekoč pripisal temu, da prihajajo iz dela sveta, kjer sonce skoraj izgine za dva meseca in sneg pada skoraj polovico leta – je začelo definirati njihov zvok. V enem od posnetkov v dokumentarcu novinar vpraša Aretho in Frido, ali sta srečni. »Včasih ja, včasih ne,« je dejala Frida. »Življenje gre gor in dol,« pa dodala Agnetha. Ta sposobnost odražanja sanj in razočaranj življenja je bila Abbina supermoč pisanja pesmi.

Skupina se je razšla leta 1982 po ločitvi obeh parov. Toda konec skupine Abba je bil le začetek fenomena Abba. Leta 1992 so izdali svojo zbirko največjih uspešnic Abba Gold – drugi najbolje prodajani album vseh časov v Veliki Britaniji. Leta 1999 je debitiral Mamma Mia!, odrski muzikal, ki temelji na njihovih pesmih, kasneje pa je nastala tudi filmska uspešnica. Revolucionarna oddaja Voyage, ki se je začela v Londonu leta 2022 in naj bi šla na turnejo, je bila izjemen uspeh.

A še bolj kot komercialni uspeh so dosegli tisto, kar se jim je tako dolgo izmikalo – spoštovanje kot tekstopisci in priznanje za njihov velik vpliv na pop glasbo. »Vse te zgodnje kritike so bolj ali manj izginile in glasba ostaja,« pravi Rogan.

Kar zadeva Švedsko, je država, ki je, nekoč tako nelagodna zaradi komercializacije glasbe, ironično postala nekakšna elektrarna pop glasbe, s producenti, kot je Max Martin, ki ustvarjajo uspešnice za izvajalce, kot so Britney Spears, Taylor Swift in Katy Perry. In vse se je začelo z Abbo. »Na Švedskem obstaja nekakšen odnos ljubezni do sovraštva z Abbo, vendar mislim, da so zdaj sprejeti kot del kulture. Mislim, da so Abba ultimativni pragmatiki. Bila je pragmatična odločitev, da gredo na Evrovizijo, ker je bila to edina platforma, ki jih je lahko izstrelila v anglofonski svet glasbe na tej ravni. Zato mislim, da v tem smislu ne obžalujejo,« zaključi Roger.