Rojena 31. januarja 1902 v Huntsvilleu v Alabami, je Tallulah Brockman Bankhead ustvarila izjemno igralsko kariero z več kot 300 vlogami na filmu, televiziji, odru in tudi na radiu. Živela je viharno življenje, zasvojena z alkoholom in mamili je dnevno pokadila 120 cigaret in bila v razmerju tako z moškimi kot ženskami.
Gospa je pripadnica znane družine politikov iz Alabame, po očetovi strani pa je irskega rodu. Njen pra pra dedek se je sredi 18. stoletja preselil v Južno Karolino z Irske. Ime je dobila po materini babici, ta pa po slapovih v zvezni državi Georgia. Njen oče William Brockman Bankhead je bil potomec družine , aktivne v demokratski stranki na jugu in še posebej v Alabami. Sam je bil med 1936 in 1940 vodja kongresnikov. Tako njen stric John kot dedek John starejši sta bila senatorja. Njen oče je mater, doma iz Mississippija, spoznal, ko je ta v Huntsvilleu kupovala poročno obleko za poroko z drugim moškim. Vse je zgodilo v hipu in poročila sta se 31. januarja 1900 v Memphisu. Prvo hčer, Evelyn Eugenio, sta dobila januarja 1901 in ker je bila rojena prezgodaj, je do smrti 1979 imela težave z vidom, Tallulah pa se je rodila na drugo obletnico njune poroke. Samo tri tedne po porodu je mama umrla zaradi sepse.
Oče je po kruti usodi zabredel v depresijo in alkohol, tako da je obe sestri večinoma vzgajala očetova mama na družinskem posestvu Sunset v Jasperju v Alabami. Tallulah je bila debelušno dekletce, ki je ves čas iskalo očetovo pozornost. Po ogledu cirkusa se je naučila delati premete, peti in recitirati reči, ki jih je slišala ali prebrala. Pogosto je povsem podivjala, tako da jo je babica morala ustaviti z vedrom hladne vode.
Lepotica z juga
Igralka je bila znan po svojem nizkem in raskavem glasu kot posledici bronhitisov iz otroštva. Svoj igralski talent je pokazala že v šoli, ko je na veliko veselje sošolcev oponašala učitelje. Sama je prvič z oponašanjem svoje vzgojiteljice iz vrtca »nastopila« pred bratoma Wright, ki sta bila na obisku pri njeni teti Marie. Ob vedno bolj napornih puncah se je oče strinjal, da ju pošlje v cerkveno šolo v New York. Oče, ki je dobil delo v Washingtonu, je punci selil iz šole v šolo vedno bližje ameriški prestolnici. Pri 15 letih ji je teta svetovala, da naredi nekaj na svoji pojavi in shujša, kar je dekle upoštevalo in se kmalu razvilo v tipično južnjaško lepotico.
Pri 15 letih je Bankheadova poslala svojo fotografijo na lepotni natečaj revije Picture Play, nagrada pa je bila pot v New York in mini vloga v filmu. A na fotografijo je pozabila napisati svoj naslov in je izvedela, da je ena od 12 zmagovalk šele med listanjem revije, kjer so ob fotografiji napisali »kdo je ona?«. Potem je njen oče poslal kopijo fotografije na revijo in Bankheadova se je znašla v New Yorku in presenečena izvedela, da bo za tri tedne snemanja filma Kdo ga je najbolj ljubil dobila 75 dolarjev. Hitro je ugotovila, kje se druži smetana in se pomešala med njo in pristala ob slavni Okrogli mizi v hotelu Algonquin, glavni točki umetniške in literarne elite tistega časa. Oče jo je izrecno posvaril pred alkoholom in moškimi, preden je odšla v New York. »Nič pa ni omenjal kokaina in žensk,« se je pozneje pošalila igralka, ki se ni branila newyorškega razvrata.
Smrklja v nemem filmu
Leta 1919, po vlogah v še treh nemih filmih – Ko moški varajo (1918), 30 na teden (1918) in Past (1919), je Bankheadova debitirala na deskah Bijou Theatrea v predstavi Squab Farm. Kmalu se je popolnima zaljubila v gledališče in opustila film. V naslednjih letih je nastopila v kar nekaj velikih predstavah in čeprav so kritiki hvalili njeno igro, predstave niso bile finančno uspešne. Že 5 let v New Yorku je še vedno čakala na svoj preboj in naveličana čakanja se je preselila v London, kjer je 1923 debitirala v Wyndham's Theatreu. V naslednjih osmih letih jo je čakalo lepo število uspešnih predstav, med njimi slavni Plesalci (1923) in Lovače. Vrhunec je dosegla 1924, ko je igrala vlogo Amy v Vedeli so, kaj hočejo, s Pulitzerjem nagrajeni drami Sidneya Howarda. Z zaslužkom si je mlada igralka kupila Bentleya in se pogosto izgubljala v Londonu. Potem je poklicala taksi, da je vozil pred njo do njenega doma. Znana je bila po tem, da reši še tako slabe scenarije in nepredvidljive dogodke. V eni od predstav je bila prisotna opica in ko je ta ponorela zaradi hrupa, zbezljala in ušla z odra z njeno lasuljo, je Tallulah preprosto začela sama delati premete in zganjati norčije, za kar je požela stoječe ovacije.
Nazaj v Hollywood
Leta 1931 se je vrnila v ZDA na zahodno obalo v Hollywood. Prvi štirje filmi tridesetih let ji niso prinesli pretiranega uspeha, je pa bila zato toliko bolj znana po svojih norih zabavah, kjer so bile zabrisane vse meje. Njen prvi film je bil Omadeževana gospa (1931) Georgea Cukorja, s katerim sta postala velika prijatelja. Čeprav je na snemanju storila vse, kar je morala, po osmih letih angleških odrov ni imela potrpljenja s Hollywoodom. Ko je srečala producenta Irvinga Thalberga, ga je vprašala: »Kako se sploh daš dol v tem groznem mestu?« Ta ji je odgovoril: »Dvomim, da boš imela težave, vprašaj kogarkoli.«
Čeprav je filmi niso zanimali, pa jo je zaslužek 50 tisočakov za film. Hudič v breznu (1932) je bil film, kjer je igrala s tremi znanimi igralci – Garyjem Cooperjem, Caryjem Grantom in Charlesom Laughton. To je tudi edini film, kjer sta Cooper in Grant igrala skupaj, pa še to ne v istih scenah. »Glavni razlog, da sem sprejela vlogo v tem filmu je, da sem lahko poj…a Garyja Cooperja,« je povedala Bankheadova brez dlake na jeziku. Pozneje tega leta je posnela še Nezvesta z Robertom Montgomeryjem.
In spet na oder
Po vrnitvi na Broadway 1933 je igrala v seriji povprečnih predstav, ki so ironično pozneje postale uspešni hollywoodski filmi z drugimi igralkami. Zapuščanje vseh drugih (1933) je bila romantična komedija, kjer trije prijatelji ustvarijo več let trajajoč ljubezenski trikotnik. Za Bankheadovo je bila predstava s 110 ponovitvami uspešna, a potem je bil 1934 film z Joan Crawford postal eden najbolj dobičkonosnih filmov leta. Tudi Jezebel in Temna zmaga sta pozneje postala filmski uspešnici z Bette Davis. A Tallulah je vztrajala, kljub slabemu zdravju. 1933 v času Jezebel je skoraj umrla, ko so ji v peturni operaciji morali odstraniti maternico zaradi gonoreje. Za slednjo je trdila, da jo je dobila od Garyja Cooperja ali Georgea Rafta. Ko je zapustila bolnišnico, je imela le 32 kilogramov, a je nadaljevala s svojim življenjskim slogom rekoč »ne mislite, da me je to izučilo«.
Brez vrtinca
Vnaslednjih letih je nizala različne broadwayske predstave, za katere je prejemala same izvrstne kritike; bila je kraljica Elizabetav Krogu in Kleopatra v Shakespearovem delu Antonij in Kleopatra, kjer je nastopila s svojim takratnim možem, Johnom Emeryjem. Med 1936 in 1938 jo je David O. Selznick večkrat vabil, da bi prevzela vlogo Scarlett O'Hare v Vrtincu. Čeprav je bila njena avdicija na črnobelem filmu izjemna, je delovala bledo na barvnem Tehnicolorju, v katerem je bil potem posnet film. S svojimi 36 leti je bila tudi prestara, da bi igrala vlogo, kjer je O'Hara na začetku stara 16 let. Selznick se je potem odločil za Vivien Leigh, Bankheadovi pa je ponudil vlogo Belle, lastnice bordela, ki pa jo je zavrnila.
Največji uspehi
Za briljantno upodobitev neusmiljene Regine Giddens v Malih lisicah (1939) avtorice Lillian Hellman jo je revija Variety razglasila za igralko leta. Ta njena odrska vloga še danes velja za eno najbolj spektakularnih v zgodovini ameriškega gledališča. V tem času je pristala tudi na naslovnici revije Life. Bankheadova kot nasprotnica komunizma in Hellmanova kot ameriška komunistka sta si skočili v lase v času sovjetske invazije na Finsko in nista govorili četrt stoletja, je pa Bankheadova vseeno rekla, da je vloga Regine njena najboljša vloga v gledališču. Za Koža naših zob (1942) je dobila še eno nagrado revije Variety in tudi priznanje Newyorških dramskih kritikov. Predstavo je režiral Elia Kazan in tudi z njim je poskrbela za kar precej prepirov. Njena največja filmska vloga pa je prišla 1944, ko jo je Alfred Hitchcock povabil kot cinično novinarko Constance Porter v svojo uspešnico Rešilni čoln. Za vlogo je dobila nagrado Newyorških filmskih kritikov in na podelitvi izdahnila: »Dragi moji, bila sem čudovita!«.
Oder za odrom in radio
Leta 1948 se je vrnila v reprizi Zasebna življenja, po turneji pa je predstava skoraj dve leti vztrajala na Broadwayu. Z njo je igralka postala zares premožna in od teh časov je lahko zase pridobila 10 % dobička in bila plačana precej več kot drugi igralci, je pa del denarja dala občasni soigralki Estelle Winwood, s katero sta bili prijateljici (in še kaj več) od samih začetkov njene kariere. 1950 jo je NBC povabil, da je dve leti vodila radijsko oddajo The Big Show, v kateri je tudi recitirala in pela. Oddaja kot odgovor na The Jack Benny Show in Bergen & McCarthy Show na CBS ni dosegla svojega namena, zato jo je NBC po dveh letih prestavil med občasne voditelje All Star Revue.
Še vedno iskana
Bankheadova je bila tudi prva izbira režiserja Irvinga Rapperja za filmsko vlogo Amande v Stekleni menežeriji Tennesseeja Williamsa. Na odru je vloga pripadla Laurette Taylor, ki je bila njen idol in prav tako alkoholik, Rapper pa je za poskusno snemanje Bankheadove dejal, da je mislil, da bo igralka težavna, a je bila kot otrok, prikupna in vodljiva. »Njena igra me je povsem zadela. To je bil najboljši test, ki sem mu kdaj prisostvoval,« je dejal režiser. A potem je šef studia, Jack Warner, preprečil njeno vlogo, ker se je bal, da bo pijana povzročala težave,čeprav je obljubila, da med snemanjem ne bo pila. Vlogo je potem dobila Gertrude Lawrence.
Zaton
Leta 1952 je izdala svojo avtobiografijo z naslovom Tallulah. Čeprav je njena kariera v petdesetih počasi ugašala, ni izginila z oči javnosti. Njeni škandali in razvratno življenje so poskrbeli, da je postajala bolj znana po njih kot po vlogah, kritiki pa so omenjali, da je postala le še karikatura nekdanje veličine. V petdesetih in šestdesetih je, kljub temu, da je pretiravala z alkoholom, cigareti in uspavalnimi tabletami, še naprej blestela na Broadwayu, nastopala na radiu in televiziji in občasno posnela kak film. Njeno telo je propadalo, njena volja pa je bila neomajna. 1953 je dobila aranžma na odru hotela Sands v Las Vegasu, za upodabljanje njenih slavnih vlog je dobivala po 20 tisočakov tedensko. Čeprav so kritiki čakali, da se zvrne v jamo, je bil njen nastop hit in v Sands se je vračala še naslednja tri leta. V tem času je postala tudi gej ikona, mnoge je zaposlila kot osebne asistente. Leta odvisnosti so se samo še stopnjevala z vedno bolj opojnimi koktejli uspaval, hišna pomočnica pa jo je morala v trenutkih največjih kriz celo privezati na posteljo. V drugi polovici petdesetih je imela kar nekaj nesreč in psihotičnih epizod zaradi jemanja drog in pomanjkanja spanja. Čeprav je sovražila biti sama, jo je prav osamljenost začela pehati v depresijo. 1956 je v pogovoru s Tennesseejem Williamsom priznala: »Stara sem 54 in od nekdaj si želim umreti. Ničesar si bolj ne želim!«.
Vsi imajo radi Tallulah
Njena najbolj znana televizijska vloga je bila 3. decembra 1957 v epizodi enournih oddaj Lucille Ball Desi Arnaz Show. V epizodi Zvezdniški sosed je igrala samo sebe namesto Bette Davis, ki si je zlomila vretence. Lucille Ball je bila velika ljubiteljica Bankheadove, a sta bila tako ona kot Arnaz zgrožena nad njenim obnašanjem med vajami; kar tri ure so jo prebujali, ignorirala je režiserja, a Lucy in Desi nista vedela, da igralka ne mara vaj, sploh, ker je imela sposobnost zapomniti si vse z enim samim branjem. Potem na končnem snemanju je vse steklo povsem drugače in nastala je ena najbolj prepričljivih televizijskih vlog tistega časa.
Kje drugje kot na odru
Leta 1956 je nastopila v reprizi Tramvaja Poželenje (1947) kot Blanche DuBois, lik je Williams ustvaril prav po njeni podobi in vedenju. V originalni postavi je ni bilo, je pa potem ponovno povsem zasenčila upodobitvi, ki sta jo imeli Jessica Tandy in Vivien Leigh. A slaba prodaja je prinesla le 15 ponovitev, preden so predstavo ugasnili. Za vlogo 50-letne matere v predstavi Midgie Purvis (1961) je bila nominirana tudi za nagrado Tony. Vloga je bila fizično naporna, Bankheadova pa je vse želela odigrati sama, vključno z drsanjem po ograji stopnišča. Zadnjič je na odru nastopila 1963 v Mlekar se tu ne ustavlja več, še eni Williamsovi predstavi. Med predstavo so ji enkrat eksplodirale vžigalice, s katerimi je prižgala cigaret in je dobila hude opekline desne roke. Zdravila proti bolečinam so ji izsušila usta in njeni dialogi so bili slabo razumljivi. Po samo petih uprizoritvah je bilo zgodbe konec.
Zbogom
Med zadnjimi radijskimi nastopi je bil BBC-jev Desert Island Discs leta 1964. Stara 62 let in s hudimi težavami z dihanjem, je povedala, da bi bila na samotnem otoku povsem nemočna, saj ne zmore ničesar več narediti sama. Voditelj Roy Plomley se je spominjal, da je bil šokiran, kako uničena je bila videti, ko ji je pomagal iz taksija. »Oči so bile še zbrane, pod gubami se je še skrivala lepota, le noge je niso več držale. Roke so se ji tresle in na stranišču ji je morala z oblačili pomagati asistentka.«
Njen zadnji film je Fanatik (1965), angleška grozljivka. V filmu ni nosila makeupa lase je imela pobarvane na belo in režiser je njene prizore posnel čisto od blizu, da je še poudaril njena leta in iztrošenost. Za vlogo je dobila 50 tisoč dolarjev, film velja za enega kultnih B-filmov med ljubitelji, sama pa je rekla, da je film navaden kup dreka. Na televiziji se je zadnjič pojavila 1967 kot Črna vdova v seriji Batman.
Zasebno životarjenje
Bankheadova ni bila slavna le kot igralka, pač pa tudi po aferah, težavni osebnosti in zafrkancijah kot »Čista sem kot plundra«. Bila je ekstrovertirana, neobrzdana in zgovorna. »Živim za trenutek,« je rekla. 1937 se je poročila z Johnom Emeryjem, ločila sta se maja 1941. Otrok ni mogla imeti, pred histerektomijo 1933, ko je bila stara 31 let, pa je imela štiri splave. Prav tako ni izbirala med partnerji. Za seks z Johnnyjem Weissmullerjem, filmskim Tarzanom, je povedala, da je »zelo zadovoljna Jane«, 1932 pa se je v reviji Motion Picture potožila, da je že predolgo brez afere: »Nisem imela afere že šest mesecev. Šest mesecev! Predolgo… Hočem moškega!«
Svoje nimfomanske plati ni skrivala. V času Londona jo je preiskoval Mi5, saj naj bi zapeljevala šolarje na kolidžu Eton, a jo je tam branil ravnatelj, ki ni sodeloval pri preiskavi. Med ženskami, s katerimi si je delila posteljo, so igralke Greta Garbo, Marlene Dietrich, Hattie McDaniel in Blyth Daly, pa piske Mecedes de Acosta in Eva Le Gallienne in pevka Billie Holiday.
Zadnji dnevi
Konec petdesetih se je preselila na srednji del Manhattna, kjer je živela do smrti v majhnem stanovanju. Umrla je 12. decembra 1968, stara 66 let. Razlog za smrt je bila dvojna pljučnica pljučne mrene, ki jo je še poslabšal emfizem zaradi kajenja in drugih razvad, po nekaterih podatkih pa naj bi jo nesla takratna epidemija gripe. Njene zadnje besede so bile menda: »kodein! Bourbon!«
Za sabo je pustila 2 milijona premoženja (danes 17 milijonov dolarjev), pokopana pa je skupaj s svojo sestro v Chestertownu v Marylandu.
Tallulah Bankhead velja za eno največjih odrskih igralk 20. stoletja, ki je slovela po svoji naravni eleganci in dinamiki. Blestela je tako v komedijah kot resnih vlogah in več kot dve desetletji je bila ena največjih zvezd Broadwaya.
